Človek je v boju za ohranitev življenja spoznal ogenj, saj je ugotovil, da mu nudi prijetno toploto in mu pomaga pri pripravi bolj okusne hrane. Če se ozremo 100 let nazaj v zgodovino, torej v čas, ko so bila bivališča in stavbe večinoma zgrajena iz lesa, so ljudje spoznali, da je lahko ogenj tudi njihov sovražnik in ne samo prijatelj. Zato so se začeli bolj organizirano pripravljati na boj proti ognju in požarnim nesrečam.

Leta 1933 so vaščani Adlešičev in okoliških vasi imenovali pripravljalni odbor za ustanovitev gasilskega društva. Za ta namen so pripravili vajo gašenja zažgane šupe, katero so vaščani gasili z vedri, ki so si jih podajali iz roke v roko. Tako je stekla prva organizirana vaja gašenja.

Leto pozneje, 1934, je bil sklican občni zbor, na katerem so ustanovili društvo. Medse so sprejeli vse, ki so bili pripravljeni voljno delati na področju požarnega varstva. Natisnili so tudi 'opravni red', v katerem so določili pravila za delovanje društva.

Z zbranimi prostovoljnimi prispevki so leta 1936 kupili prvo gasilsko brizgalno 'ILO', katere proizvajalec ni znan. Za njo so morali odšteti takratnih 18.000 dinarjev, kar je takrat znašalo vrednost osmih volov. Dr. Jure Adlešič je meseca avgusta leta 1936 izročil društvu kuverto s 4.000 dinarjev, kar je dodatno pripomoglo k prizadevanju za širitev gasilskega društva. Ko so še istega leta z njo preprečili nadaljnje širjenje ognja na gospodarsko poslopje v Purgi, se je izkazalo, da je bil denar pravilno naložen.

Med vojno je delo društva prizadel vdor Nemcev in Italijanov v naše kraje in je v času okupacije društvo moralo prenehati delovati, a le začasno. Po letu 1945 se je društvo ponovno organiziralo in izurilo ter je bilo ob vsakem času pripravljeno intervenirati; tako so gasili več gospodarskih poslopij v kasnejših letih.

Kljub finančnim težavam je bil v začetku petdesetih let (1955–1956), še v času povojne obnove, prostovoljno zgrajen t.i. stari gasilski dom, ki je v lasti Gasilskega društva Adlešiči. Služil je hranjenju gasilske opreme, pa tudi druženju gasilcev in drugih družbenih organizacij v Adlešičih. Danes pa služi kot pomožni skladiščni prostor. Ko so potrebovali še dodatne opreme, so se obrnili na vaščane. S prostovoljnimi prispevki je društvo leta 1957 kupilo gasilski voz na konjsko vprego, ki je bil tedaj dokaj moderen.